Spornost gradnje HE na srednji Savi je prišla do izraza že med pripravljanjem celovite presoje vplivov na okolje1 Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta. V njem je bilo ugotovljeno, da bi imela izgradnja HE Suhadol, Renke in Trbovlje bistveno negativen vpliv na naravo. Ob takšnem prepoznanju je možna gradnja objektov zgolj ob neupoštevanju naravovarstvene zakonodaje oz. prevladi enega javnega interesa (pridobivanje energije) nad drugim javnim interesom (ohranjena narava). Pisci dokumenta so tako namesto uničujočih hidroelektrarn med drugim predlagali investiranje v sončne elektrarne ter hitrejše izvajanje ukrepov učinkovite rabe energije. S temi ukrepi bi gradnja hidroelektrarn kaj hitro postala nepotrebna. Prve tri srednjesavske HE imajo namreč skupno moč 100 MW in bi lahko tako proizvedle zgolj do 350 GWh letno.1 To predstavlja le 2,43 % vseh slovenskih potreb po elektriki. Pa še to samo, če bo dovolj dežja, kar v času vedno hujših podnebnih sprememb ni dano dejstvo.
Boljše ideje proizvajanja električne energije so cenejše. Sončna in vetrna energija sta v letu 2019 v večini krajev po svetu (p)ostali najcenejši opciji proizvodnje električne energije.2 S sončnimi električnimi paneli na obstoječih objektih, degradiranih površinah in parkiriščih bi lahko proizvedli okoli 27 TWh električne energije letno oz. skoraj 2-kratnik celotne trenutne porabe, 485GWh zgolj v Zasavju.3 Koriščenje toplote sonca pa je že uveljavljena, a premalo izkoriščena tehnologija. Eno ključnih oblik pospešenega širjenja rabe okolju prijaznejših oblik pridobivanja električne energije vidimo v skupnostih sistemih za proizvodnjo energije, kjer se posameznice in posamezniki povežejo ter postavijo skupne sončne oz. vetrne elektrarne. Tako denarni presežki od prodaje energije in ostale dobrobiti ostanejo v skupnosti ter so namenjeni za zadovoljevanje lokalnih potreb (obnova vrtca, finančna pomoč ostarelim, ipd.). Gospodinjstva, skupnosti, majhna podjetja in občine bi lahko na takšen način do leta 2030 proizvedla kar 4,5-krat več električne energije kot prve tri predlagane hidroelektrarne.4 Država naj torej podpira tovrstne lokalne prakse, ne pa vlaganja v masivne, uničujoče in od skupnosti odtujene objekte.
Najcenejša je tista energija, ki je ne potrošimo. Ukrepi zniževanja rabe energije so pogosto najcenejši in najprijaznejši do okolja in ljudi ter izboljšujejo kvaliteto življenja (prijaznejši bivalni pogoji v domovih, čistejši zrak, ipd.). Po uradnih dokumentih država večino zahtevanega zmanjšanja porabe energije prenaša na gospodinjstva, kar ni pravično niti smotrno, saj industrija porabi kar polovico vse električne energije v Sloveniji. In to ob bistveno nižjih cenah elektrike ter s pogostimi olajšavami in odpustki pri davkih na CO2, prispevkih in trošarinah.5 Na primer podjetje Talum porabi okoli desetino vse pri nas porabljene elektrike. Z državnimi in evropskimi sredstvi podprtim prehodom na reciklažo aluminija bi je prihranili približno toliko, da bi bila celotna veriga srednjesavskih elektrarn nepotrebna.6 Tudi spodbujanje sožitja ljudi z naravo (npr. ob prosto tekoči reki) pripomore k zmanjšanju porabe energije, saj ljudje več časa preživijo v naravi in poglobijo svoj odnos do nje.
Namesto uničevanja rečnega ekosistema vidimo rešitev v podpori ekoturizmu in lokalni ekonomiji (v nekaj letih bi lahko v Sloveniji ustvarili do 250 tisoč zelenih delovnih mest).7 Ker proizvodnja energije brez škodljivih vplivov na okolje ne obstaja, menimo, da je skrajni čas za tranzicijo v trajnostno ekonomijo z zmanjšano skupno porabo energije in zadovoljevanjem resničnih človeških potreb.
Hidroelektrarne predstavljajo tudi nov vir tveganja za nesreče, na primer visokovodnega vala na vodotoku ter tveganja za nastanek poplav zaradi porušitve pregrade. Ob Savi smo v 2016 (Trbovlje) in 2019 (Zagorje) doživeli dva večja skalna podora, k sreči ne v zajezeno Savo.
Kot dodatni argument za gradnjo hidroelektrarn na srednji Savi je pogosto omenjena tudi ureditev državne in lokalne infrastrukture, ki naj bi potekala ob gradnji hidroelektrarn. Vendar je infrastrukturo mogoče izboljšati tudi brez gradnje hidroelektrarn. Tako se zastavlja vprašanje, zakaj obstaja manko politične volje za izvedbo zgolj prepotrebnih lokalnih in državnih del brez betoniranje reke Save.
Viri:
- Elektroinštitut Milan Vidmar, ZaVita in Stritih. 2020. Okoljsko poročilo: Tehnična podpora za celovito presojo vplivov na okolje za Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo za infrastrukturo.
- Hodges, Jeremy. 2020. Wind, Solar Are Cheapest Power Source In Most Places, BNEF Says.
- Center za energetsko učinkovitost IJS. 2018. Potencial sončnih elektrarn na strehah objektov v Sloveniji do leta 2050. Ljubljana: Institut Jožef Štefan.
- Kampman, B.; Blommerde, J. in Afman, M. 2016. The potential of energy citizens in the European Union. Delft:CE Delft.
- Gnezda, Andrej. 2018. Energetsko intenzivna industrija v Sloveniji: poraba energije, dodana vrednost in delovna mesta. Ljubljana: Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj.
- Natalija, Švab. 2019. ‘Ustvarijo 2,5 odstotka BDP, zaposlujejo 30.000 ljudi, porabijo pa 16,7 odstotka vse energije’.
- Karba, R. in drugi. 2014. Zelena delovna mesta: stanje, potenciali, dobre prakse. Ljubljana: Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj.